Za nami je še eno svetovno prvenstvo v namiznem nogometu. Tokrat smo se polni elana in velikih ambicij odpravili v Hamburg (Nemčija). Izkušnja, ki bi jo moral vsak navdušenec namiznega nogometa izkusiti vsaj enkrat v življenju nas je tudi tokrat obogatila z vseh plati. Dobili smo nove izkušnje, nove prijatelje, vzpostavili še tesnejše vezi z ostalimi igralci/kami, se družili, se borili, ga skupaj pili, se veselili in se tolažili skupaj. Rezultatsko smo tudi bili odlični in Slovenijo smo predstavljali v najboljši možni luči.
V nadaljevanju vam bom skušal prikazati vse kar se je dogajalo, tako da vzemite si čas, usedite se, pripravite si eno dobro kavico in uživajte v branju ;)
Priprave na svetovno so se začele že par mesecev pred samim turnirjem. Z reprezentanti in reprezentantkami smo se dobili na Trojanah v Trening centru Pr' Potrbinu :) Tam smo pilili tehniko in gradili timski duh, ki smo ga potrebovali za izjemen rezultat. Glavni cilj, ki sem si ga zastavil kot selektor reprezentance je bila uvrstitev v D1 skupino za naslednje svetovno prvenstvo. Letošnja D2 skupina je bila verjetno najbolj zahtevna skupina od kadar jaz nastopam in igram za reprezentanco in zato se je cilj zdel skoraj nedosegljiv....po domače povedano napadali smo trdnjavo, oboroženi smo bili pa le s kamenjem in seveda izjemnim ekipnim duhom! Ampak o reprezentančnih bojih kasneje ;) Skratka ekipo smo oblikovali, zmenili smo se vse in si porezervirali letala, prevoze, hotele ipd.
Nekateri izmed nas so se na svetovno napotili že v ponedeljek, saj so se borili v speedball in classic disciplinah. Sam nisem bil med njimi in se mi ne da iskati vseh rezultatov :D Če kdo želi naj si pogleda tukaj: http://extranet.fast4foos.org:10080/fast/tournament/players_station/players_station_home.jsp?originalTournamentId=37652437&screenIndex=-1
a brez zamer prosim, želim podati le čustveno/izkustveno plat in že te je preveč, kaj šele da bi navajal vse rezultate :D Prepričan sem, da ste prav vsi dali vse od sebe, kokr vem pa ni bilo nekih rezultatskih presežkov v tem delu :)
V sredo sva se s Preslom napotila še midva na prvenstvo. V glavi sem imel 10000000 vprašanj, dilem, strahov kar se naše reprezentance tiče. Kar se tiče dvojic strahov ni bilo, saj sem vedel da je cilj, ki sem si ga zastavil več kot dosegljiv. Želel sem namreč le dati 100% na vsaki tekmi ne glede na končni rezultat. To sva z Davidom tudi brez težav izpolnila, rezultat pa je tudi sledil. Uvrstila sva se namreč v eliminacijski del z rezultatom 5 zmag in 2 porazov, kar je zagotovo fenomenalen rezultat za dva Šumarja :) Poleg naju sta se v nadaljevanje uvrstila tudi Matevž Jeras in Rok Šoštarič, ki sta v nadaljevanju pripravila prvovrstno presenečenje! Žal nama z Davidom ni uspel preskok že prve velike ovire. Iranca sta bila v vseh prvinah igre boljša od naju in sta nas dobesedno odpihnila iz mize :) Nič ne de, dala sva 100%, izpolnila vsa pričakovanja in na koncu sva končala na odličnem 33.-64. mestu. Btw: Iranci imajo cca 300 licenciranih igralcev (slovenci v najboljšem primeru kakih 20 :D ), zgolj za primerjavo, da ne boste mislili, da so Iranci kaki outsiderji ;)
Po težkem porazu sva se napotila že k drugi (šank) mizi izliti žalost oz. vliti dobro voljo, vendar sva na poti videla, da igrata tudi Jeras in Šoš pa sva se napotila pogledat tudi tisto tekmo....no prej sva seveda vzela eno birco za po poti :) Prišla sva v dvorano in tam smo se zbrali tudi z ostalimi reprezentanti/kami ter navijali za naše. In navijali smo veliko, veliko, veliko časa! Namreč Jeras in Šoš sta premagala Danca (na bonziniju!), nato pa še Poljaka in nato sta se podala na main stage igrati kar v OSMINI FINALA - proti takrat aktualnemu svetovnemu prvaku in njegovemu soigralcu! Odlična igra žal ni bila dovolj, saj sta naša dva heroja naletela na druga dva, ki sta bila žal eno klaso nad njima. Kakorkoli prvi res izjemen rezultat Slovencev na tem svetovnem prvenstvu in končno 9. mesto za dvojico Jeras - Šoš! Izjemno! Čestitke fanta! In seveda hvala vama, za prve res prave emocije in nepozabno izkušnjo, ki smo jo tudi mi navijači lahko doživeli ;)
Druga res izjemno emocionalna tekma, ki smo jo gledali je bila ženska ekipna borba proti reprezentanci Poljske. Na papirju sicer naše naj ne bi imele prav veliko možnosti, AMPAK, pod takim navijanjem tudi naše moške ekipe so se poljakinje dobesedno podelale in naše so jih rutinirano razbijale iz vseh pozicij! S to zmago so si tudi izborile nastop v eliminaciji, kar je bila tiha želja vseh (tako igralk, kot trenerja in seveda tudi nas navijačev :)). V nadaljevanju jim je žreb dodelil Francijo, ki je trenutno žal za vsaj dva nivoja boljša od naših, seveda zgolj tehnično, saj srčno so naše daleč spredaj, ampak to žal ni bilo dovolj in ženska reprezentanca je končala svoje nastope.
Nato so se naše punce iz igralk spremenile v Huliganke! :) Navijati so namreč morale še za našo moško reprezentanco, ki se je borila za svoje sanje. Nastop v D1. Edini cilj. No tako smo vsaj mi vsi skupaj to podoživljali, planirali, trenirali dve leti in dali res vse od sebe, da bi nam uspelo. V eliminaciji smo brez večjih težav prišli naprej. Izgubili smo le z enimi izmed favoritov (Turki), premagali pa smo tri ekipe (Ukrajino, Srbijo - ki je žal ni bilo in Argentino). Kot četrti uvrščeni smo bili takoj že v četrtfinalu in le dve tekmi sta nas ločili do želenega rezultata. Dobili smo pa verjetno najtežja nasprotnika kar se da. Prvo Romunijo, ki je nekje na našem nivoji, igra pa na Bonzini mizi, na kateri recimo jaz nisem sploh znal streljati do pred kako urco pred tekmo :) Čim sem videl, da bomo igrali na bonziniju sem si namreč takoj šel kupiti žogico in nato streljal ko fuknjen eno ali dve uri, da sem dobil vsaj toliko samozavesti, da sem lahko sploh igral ;) Kakorkoli tekma se je začela in igrali smo fenomenalno.....na Bonziniju! Na garlandotu (naši domači mizi) smo bili OBUPNI! Jeras in Šoš sta zgubila na garlandotu kar 5-0, jaz in Presl 4-1 in še marsikdo je odigral žalostno. Prvi set smo izgubili, nato sem zbral ekipo, ji rekel, da nismo prišli sem, da bi izpadli proti nekim Romunom v četrtfinalu in še malo motiviral ekipo, ki je nato fenomenalno odreagirala. Vsi smo zagrizli, se borili za vsak gol, navijali in bodrili smo se kot še nikoli! Če je en izgubil je drugi popravil, če komu ni šlo kako tekmo je potem naslednjo razjačil! Skratka skupaj smo igrali kot urca in dobesedlo smo odgriznili naslednja dva seta. Živčnost, napetost in res huda obremenitev mi je v teku tekme čisto skurila možgane, tako da sem nekje vmes celo enemu revčku Nemcu v Slovenščini kričal naj gre iskat sodnika! On pa kar se je neki delal da me ne razume :D Ko mi je šel na k.....skoraj bi ga klofnil, ko pa sem ga pogledal in videl strah v njegovih očeh sem se šele zavedel, da me revček prav dosti ne razume :D Ben, naslednjič se bo zagotovo naučil kaj pomeni "Pejdi po sodnika, piz...!" :D :D Po možganskem debaklu sem se vseeno sestavil in skupaj s Preslom sva imela nalogo zaključit dvoboj ob rezultatu 19-18 za Slovenijo. Igrala sva seveda na nama "najljubši" mizi....Bonziniju. Jap prav na tistemu na kateremu se počutim kot amater :) No kakorkoli, Presl je dva strela ubranil, jaz sem celo enega snejka zadel, nato pa sem kot rutiniran Fabi igralec tekmo zaključil s pol-burek strelom, ki ga Romun seveda sploh štekal ni :D Ker nisem vedel koliko je rezultat sem bil pripravljen že na naslednjo žogico....medtem so vsi okoli mene skakali in kričali, nasprotnik mi je ponujal roko, ampak jaz sem čakal le na žogico, da mu zabijem še naslednjih 10 golov....ker je veliko časa trajalo sem pogledal naše, ki so vsi neki čudno skakali in mi kazali da je konec :D No ko sem štekal je vseh mojih 80 kg (in tukaj sem skromen ;)) dobesedno poletelo v nebo :) Veselje je bilo neverjetno in tudi kako solzico sreče smo potočili :D Skupaj smo ga nato zažurali, se veselili in marsikdo tudi preveč popil....aneda Šoš! Jebote karote! ;)
Po prekrokani noči smo se ponovno zbrali, da bi odigrali še polfinalno tekmo proti Irancem. Le en korak do cilja. Samo še malo. A kaj ko so pred nami stali (in to dobesedno, aneda Tamari ;)) Iranci. Iranci, ki bi morali igrati v kakem četrtfinalu prve skupine, ampak ker jih pred dvemi leti ni bilo so padli v D2. Iranci, ki so redni del pometli z vsemi nasprotniki, v nadaljevanju so pa brez težav odpihnili Bolgarijo (ki nas je nazadnje na Balcan Cup-u sramotno veliko premagala). Iranci, proti katerim so nam vsi napovedovali debakel in sramoten poraz! Ts...kakšen poraz, nismo po to prišli! Ponovno sem zbral vse naše in pred tekmo jih spet opomnil kaj smo prišli iskat, pa še malo dodatno motivirali in fantje so ponovno dali več kot bi kdorkoli od njih pričakoval! In to prav vsi! Ne glede na to kako se je srečanje na koncu zaključilo, ne glede na to kdo je kako napako naredil! Igrali smo kot ekipa, dali smo vse kar smo imeli in pustili srce, jajca in tudi vse ostalo na igrišču! Ničesar ne morem nikomur očitati in prepričan sem, da se tako počutite tudi vsi, ki ste to izjemno tekmo doživeli. Prvi set smo Irance spravili na kolena, prišli smo do neverjetnega rezultata 19-19! Nato pa nas je Boginja Fortuna zapustila! Prvi set smo izgubili z 21-19. Spraviti se k sebi po tako tesnem porazu je vedno težko, ampak nam je uspelo. Drugi set smo uspeli ponovno spotiti te proklete Irance in rezultat je bil ponovno zelo tesen. Na koncu so nas premagali z 21-18! Kakšna žalost nas je nato zajela, kakšno razočaranje.....in na koncu kakšen ponos! Sicer s solznimi očmi in tresočimi rokami sem požiral takrat 10 kg težko slino (tako kot sedaj ko pišem in podoživljam tiste trenutke) a vseeno sem odšel do vsakega igralca in ga skušal vsaj delno potolažiti, vsaj delno dopovedati, da kljub temu, da nismo dosegli končnega cilja smo lahko več kot ponosni na ves vložen trudi in zagotovo lahko gremo z dvignjenimi glavami s tega svetovnega prvenstva! Rezultatskega cilja nismo dosegli....dosegli smo pa veliko več! Postavili smo temelje za to, da bo nekoč Slovenija svetovni prvak! Vrnili se bomo čez dve leti in vsem sem v očeh videl, da bomo zagotovo veliko močnejši, izkušenejši in pripravljeni osvojiti najprej to prokleto D2 ligo in nato še postati svetovni prvaki....no ta drugi del bomo morebiti že kakšnemu našemu otroku prepustili ;)
Skratka svetovno prvenstvo, ki mi bo ostalo v enako dobrem ali pa še boljšem spominu kot tisto v katerem smo se dejansko uvrstili med svetovno elito! Prvenstvo na katerem smo po moje prvič delovali kot nek skupek in na katerem smo se dejansko zavedali, da smo Slovenci in da kljub temu, da nas je malo lahko dosežemo izjemne stvari, če delujemo skupaj!
Res ena velika zahvala "moji" reprezentanci! Fantje svaka čast! David Potrbin (kapetan), Matevž Jeras, Leon Kogelnik, Rok Šoštarič, Tadej Breznik, David Presl, Tomaž Čoha in moja malenkost! Reprezentanca kakršne še ni bilo!
Hvala tudi reprezentantkam, ki ste navijale za nas, nas bodrile in tolažile! Hvala vsem, ki ste nas spremljali prek Facebook-a in nam dajali dodatnih moči ter seveda največja hvala vsem družinskim članom, ki so nam omogočili, da smo na prvenstvo sploh šli! (zame osebno hvala Nika, da si počuvala dve mali beštji medtem ko sem jaz se zabaval v Hamburgu, hvala Erik, da si me vsakič vprašal ali sem že dobil pokal in Janu da si našel čas med večernim basanjem da si rekel Tata :D in seveda vsem mojim, ki so navijali doma).
SLOVENIJA GRE NAPREJ!
Športen pozdrav,
Matej Vidergar, ponosen bivši selektor najboljše slovenske reprezentance v namiznem nogometu!
P.p.p.p.p.p.s. : Morebiti pa bom le dal še eno kandidaturo za selektorja ;)
Priprave na svetovno so se začele že par mesecev pred samim turnirjem. Z reprezentanti in reprezentantkami smo se dobili na Trojanah v Trening centru Pr' Potrbinu :) Tam smo pilili tehniko in gradili timski duh, ki smo ga potrebovali za izjemen rezultat. Glavni cilj, ki sem si ga zastavil kot selektor reprezentance je bila uvrstitev v D1 skupino za naslednje svetovno prvenstvo. Letošnja D2 skupina je bila verjetno najbolj zahtevna skupina od kadar jaz nastopam in igram za reprezentanco in zato se je cilj zdel skoraj nedosegljiv....po domače povedano napadali smo trdnjavo, oboroženi smo bili pa le s kamenjem in seveda izjemnim ekipnim duhom! Ampak o reprezentančnih bojih kasneje ;) Skratka ekipo smo oblikovali, zmenili smo se vse in si porezervirali letala, prevoze, hotele ipd.
Nekateri izmed nas so se na svetovno napotili že v ponedeljek, saj so se borili v speedball in classic disciplinah. Sam nisem bil med njimi in se mi ne da iskati vseh rezultatov :D Če kdo želi naj si pogleda tukaj: http://extranet.fast4foos.org:10080/fast/tournament/players_station/players_station_home.jsp?originalTournamentId=37652437&screenIndex=-1
a brez zamer prosim, želim podati le čustveno/izkustveno plat in že te je preveč, kaj šele da bi navajal vse rezultate :D Prepričan sem, da ste prav vsi dali vse od sebe, kokr vem pa ni bilo nekih rezultatskih presežkov v tem delu :)
V sredo sva se s Preslom napotila še midva na prvenstvo. V glavi sem imel 10000000 vprašanj, dilem, strahov kar se naše reprezentance tiče. Kar se tiče dvojic strahov ni bilo, saj sem vedel da je cilj, ki sem si ga zastavil več kot dosegljiv. Želel sem namreč le dati 100% na vsaki tekmi ne glede na končni rezultat. To sva z Davidom tudi brez težav izpolnila, rezultat pa je tudi sledil. Uvrstila sva se namreč v eliminacijski del z rezultatom 5 zmag in 2 porazov, kar je zagotovo fenomenalen rezultat za dva Šumarja :) Poleg naju sta se v nadaljevanje uvrstila tudi Matevž Jeras in Rok Šoštarič, ki sta v nadaljevanju pripravila prvovrstno presenečenje! Žal nama z Davidom ni uspel preskok že prve velike ovire. Iranca sta bila v vseh prvinah igre boljša od naju in sta nas dobesedno odpihnila iz mize :) Nič ne de, dala sva 100%, izpolnila vsa pričakovanja in na koncu sva končala na odličnem 33.-64. mestu. Btw: Iranci imajo cca 300 licenciranih igralcev (slovenci v najboljšem primeru kakih 20 :D ), zgolj za primerjavo, da ne boste mislili, da so Iranci kaki outsiderji ;)
Po težkem porazu sva se napotila že k drugi (šank) mizi izliti žalost oz. vliti dobro voljo, vendar sva na poti videla, da igrata tudi Jeras in Šoš pa sva se napotila pogledat tudi tisto tekmo....no prej sva seveda vzela eno birco za po poti :) Prišla sva v dvorano in tam smo se zbrali tudi z ostalimi reprezentanti/kami ter navijali za naše. In navijali smo veliko, veliko, veliko časa! Namreč Jeras in Šoš sta premagala Danca (na bonziniju!), nato pa še Poljaka in nato sta se podala na main stage igrati kar v OSMINI FINALA - proti takrat aktualnemu svetovnemu prvaku in njegovemu soigralcu! Odlična igra žal ni bila dovolj, saj sta naša dva heroja naletela na druga dva, ki sta bila žal eno klaso nad njima. Kakorkoli prvi res izjemen rezultat Slovencev na tem svetovnem prvenstvu in končno 9. mesto za dvojico Jeras - Šoš! Izjemno! Čestitke fanta! In seveda hvala vama, za prve res prave emocije in nepozabno izkušnjo, ki smo jo tudi mi navijači lahko doživeli ;)
Druga res izjemno emocionalna tekma, ki smo jo gledali je bila ženska ekipna borba proti reprezentanci Poljske. Na papirju sicer naše naj ne bi imele prav veliko možnosti, AMPAK, pod takim navijanjem tudi naše moške ekipe so se poljakinje dobesedno podelale in naše so jih rutinirano razbijale iz vseh pozicij! S to zmago so si tudi izborile nastop v eliminaciji, kar je bila tiha želja vseh (tako igralk, kot trenerja in seveda tudi nas navijačev :)). V nadaljevanju jim je žreb dodelil Francijo, ki je trenutno žal za vsaj dva nivoja boljša od naših, seveda zgolj tehnično, saj srčno so naše daleč spredaj, ampak to žal ni bilo dovolj in ženska reprezentanca je končala svoje nastope.
Nato so se naše punce iz igralk spremenile v Huliganke! :) Navijati so namreč morale še za našo moško reprezentanco, ki se je borila za svoje sanje. Nastop v D1. Edini cilj. No tako smo vsaj mi vsi skupaj to podoživljali, planirali, trenirali dve leti in dali res vse od sebe, da bi nam uspelo. V eliminaciji smo brez večjih težav prišli naprej. Izgubili smo le z enimi izmed favoritov (Turki), premagali pa smo tri ekipe (Ukrajino, Srbijo - ki je žal ni bilo in Argentino). Kot četrti uvrščeni smo bili takoj že v četrtfinalu in le dve tekmi sta nas ločili do želenega rezultata. Dobili smo pa verjetno najtežja nasprotnika kar se da. Prvo Romunijo, ki je nekje na našem nivoji, igra pa na Bonzini mizi, na kateri recimo jaz nisem sploh znal streljati do pred kako urco pred tekmo :) Čim sem videl, da bomo igrali na bonziniju sem si namreč takoj šel kupiti žogico in nato streljal ko fuknjen eno ali dve uri, da sem dobil vsaj toliko samozavesti, da sem lahko sploh igral ;) Kakorkoli tekma se je začela in igrali smo fenomenalno.....na Bonziniju! Na garlandotu (naši domači mizi) smo bili OBUPNI! Jeras in Šoš sta zgubila na garlandotu kar 5-0, jaz in Presl 4-1 in še marsikdo je odigral žalostno. Prvi set smo izgubili, nato sem zbral ekipo, ji rekel, da nismo prišli sem, da bi izpadli proti nekim Romunom v četrtfinalu in še malo motiviral ekipo, ki je nato fenomenalno odreagirala. Vsi smo zagrizli, se borili za vsak gol, navijali in bodrili smo se kot še nikoli! Če je en izgubil je drugi popravil, če komu ni šlo kako tekmo je potem naslednjo razjačil! Skratka skupaj smo igrali kot urca in dobesedlo smo odgriznili naslednja dva seta. Živčnost, napetost in res huda obremenitev mi je v teku tekme čisto skurila možgane, tako da sem nekje vmes celo enemu revčku Nemcu v Slovenščini kričal naj gre iskat sodnika! On pa kar se je neki delal da me ne razume :D Ko mi je šel na k.....skoraj bi ga klofnil, ko pa sem ga pogledal in videl strah v njegovih očeh sem se šele zavedel, da me revček prav dosti ne razume :D Ben, naslednjič se bo zagotovo naučil kaj pomeni "Pejdi po sodnika, piz...!" :D :D Po možganskem debaklu sem se vseeno sestavil in skupaj s Preslom sva imela nalogo zaključit dvoboj ob rezultatu 19-18 za Slovenijo. Igrala sva seveda na nama "najljubši" mizi....Bonziniju. Jap prav na tistemu na kateremu se počutim kot amater :) No kakorkoli, Presl je dva strela ubranil, jaz sem celo enega snejka zadel, nato pa sem kot rutiniran Fabi igralec tekmo zaključil s pol-burek strelom, ki ga Romun seveda sploh štekal ni :D Ker nisem vedel koliko je rezultat sem bil pripravljen že na naslednjo žogico....medtem so vsi okoli mene skakali in kričali, nasprotnik mi je ponujal roko, ampak jaz sem čakal le na žogico, da mu zabijem še naslednjih 10 golov....ker je veliko časa trajalo sem pogledal naše, ki so vsi neki čudno skakali in mi kazali da je konec :D No ko sem štekal je vseh mojih 80 kg (in tukaj sem skromen ;)) dobesedno poletelo v nebo :) Veselje je bilo neverjetno in tudi kako solzico sreče smo potočili :D Skupaj smo ga nato zažurali, se veselili in marsikdo tudi preveč popil....aneda Šoš! Jebote karote! ;)
Po prekrokani noči smo se ponovno zbrali, da bi odigrali še polfinalno tekmo proti Irancem. Le en korak do cilja. Samo še malo. A kaj ko so pred nami stali (in to dobesedno, aneda Tamari ;)) Iranci. Iranci, ki bi morali igrati v kakem četrtfinalu prve skupine, ampak ker jih pred dvemi leti ni bilo so padli v D2. Iranci, ki so redni del pometli z vsemi nasprotniki, v nadaljevanju so pa brez težav odpihnili Bolgarijo (ki nas je nazadnje na Balcan Cup-u sramotno veliko premagala). Iranci, proti katerim so nam vsi napovedovali debakel in sramoten poraz! Ts...kakšen poraz, nismo po to prišli! Ponovno sem zbral vse naše in pred tekmo jih spet opomnil kaj smo prišli iskat, pa še malo dodatno motivirali in fantje so ponovno dali več kot bi kdorkoli od njih pričakoval! In to prav vsi! Ne glede na to kako se je srečanje na koncu zaključilo, ne glede na to kdo je kako napako naredil! Igrali smo kot ekipa, dali smo vse kar smo imeli in pustili srce, jajca in tudi vse ostalo na igrišču! Ničesar ne morem nikomur očitati in prepričan sem, da se tako počutite tudi vsi, ki ste to izjemno tekmo doživeli. Prvi set smo Irance spravili na kolena, prišli smo do neverjetnega rezultata 19-19! Nato pa nas je Boginja Fortuna zapustila! Prvi set smo izgubili z 21-19. Spraviti se k sebi po tako tesnem porazu je vedno težko, ampak nam je uspelo. Drugi set smo uspeli ponovno spotiti te proklete Irance in rezultat je bil ponovno zelo tesen. Na koncu so nas premagali z 21-18! Kakšna žalost nas je nato zajela, kakšno razočaranje.....in na koncu kakšen ponos! Sicer s solznimi očmi in tresočimi rokami sem požiral takrat 10 kg težko slino (tako kot sedaj ko pišem in podoživljam tiste trenutke) a vseeno sem odšel do vsakega igralca in ga skušal vsaj delno potolažiti, vsaj delno dopovedati, da kljub temu, da nismo dosegli končnega cilja smo lahko več kot ponosni na ves vložen trudi in zagotovo lahko gremo z dvignjenimi glavami s tega svetovnega prvenstva! Rezultatskega cilja nismo dosegli....dosegli smo pa veliko več! Postavili smo temelje za to, da bo nekoč Slovenija svetovni prvak! Vrnili se bomo čez dve leti in vsem sem v očeh videl, da bomo zagotovo veliko močnejši, izkušenejši in pripravljeni osvojiti najprej to prokleto D2 ligo in nato še postati svetovni prvaki....no ta drugi del bomo morebiti že kakšnemu našemu otroku prepustili ;)
Skratka svetovno prvenstvo, ki mi bo ostalo v enako dobrem ali pa še boljšem spominu kot tisto v katerem smo se dejansko uvrstili med svetovno elito! Prvenstvo na katerem smo po moje prvič delovali kot nek skupek in na katerem smo se dejansko zavedali, da smo Slovenci in da kljub temu, da nas je malo lahko dosežemo izjemne stvari, če delujemo skupaj!
Res ena velika zahvala "moji" reprezentanci! Fantje svaka čast! David Potrbin (kapetan), Matevž Jeras, Leon Kogelnik, Rok Šoštarič, Tadej Breznik, David Presl, Tomaž Čoha in moja malenkost! Reprezentanca kakršne še ni bilo!
Hvala tudi reprezentantkam, ki ste navijale za nas, nas bodrile in tolažile! Hvala vsem, ki ste nas spremljali prek Facebook-a in nam dajali dodatnih moči ter seveda največja hvala vsem družinskim članom, ki so nam omogočili, da smo na prvenstvo sploh šli! (zame osebno hvala Nika, da si počuvala dve mali beštji medtem ko sem jaz se zabaval v Hamburgu, hvala Erik, da si me vsakič vprašal ali sem že dobil pokal in Janu da si našel čas med večernim basanjem da si rekel Tata :D in seveda vsem mojim, ki so navijali doma).
SLOVENIJA GRE NAPREJ!
Športen pozdrav,
Matej Vidergar, ponosen bivši selektor najboljše slovenske reprezentance v namiznem nogometu!
P.p.p.p.p.p.s. : Morebiti pa bom le dal še eno kandidaturo za selektorja ;)
